Pod večer, osen'ju nenastnoj,
V dalëkich deva šla mestach
I tajnyj plod ljubvi nesčastnoj
Deržala v trepetnych rukach.
Vsë bylo ticho — les i gory,
Vsë spálo v sumrake nočnom;
Ona vnimatel'nye vzory
Vodila s užasom krugom.

I na nevinnom sem tvoren'e,
Vzdochnuv, ostanovila ich…
«Ty spiš', ditja, moë mučen'e,
Ne znaeš' gorestej moich,
Otkroeš' oči i toskuja
Ko grudi ne pril'nëš' moej.
Ne vstretiš' zavtra poceluja
Nesčastnoj materi tvoej.

Eë manit' naprasno budeš'!..
Styd večnyj mne vina moja,—
Menja naveki ty zabudeš';
Tebja ne pozabudu ja;
Dadut pokrov tebe čužie
I skažut: «Ty dlja nas čužoj!»—
Ty sprosiš': «Gde ž moi rodnye?»
I ne najdëš' sem'i rodnoj.

Moj angel budet grustnoj dumoj
Tomit'sja mež drugich detej!
I do konca s dušoj ugrjumoj
Vzirat' na laski materej;
Povsjudu strannik odinokij,
Predel nepravednyj kljanja,
Uslyšit on uprëk žestokij…
Prosti, prosti togda menja.

Byt' možet, sirota unylyj,
Uznaeš', obojmëš' otca.
Uvy! gde on, predatel' milyj,
Moj nezabvennyj do konca?
Uteš' togda stradal'ca muki,
Skaži: «Eë na svete net —
Laúra ne snesla razluki
I brosila pustynnyj svet».

No čto skazala ja?.. byt' možet,
Vinovnuju ty vstretiš' mat',
Tvoj skorbnyj vzor menja vstrevožit!
Vozmožno l' syna ne uznat'?
Ach, esli b rok neumolimyj
Moeju tronulsja mol'boj…
No, možet byt', projdëš' ty mimo —
Navek rasstalas' ja s toboj.

Ty spiš' — pozvol' sebja, nesčastnyj,
K grudi prižat' v poslednij raz.
Zakon nepravednyj, užasnyj
K stradan'ju prisuždaet nas.
Poka letá ne otognali
Bespečnoj radosti tvoej,—
Spi, milyj! gor'kie pečali
Ne tronut detstva tichich dnej!ъ

No vdrug za roščej osvetila
Vblizi ej chižinu luna…
S volnen'em syna uchvatila
I k nej približilas' ona;
Sklonilas', ticho položila
Mladenca na porog čužoj,
So strachom oči otvratila
I skrylas' v temnote nočnoj.