Vot mesto tajnogo svidan'ja,
JA zdes', krasavica, davno!
Gljažu, ispolnen ožidan'ja
na raznocvetnoe okno.

Vot svet potuch. Stopoj trevožnoj
ona idët v nemoj tiši
tak trepetno, tak ostorožno;
speši, krasavica, speši!

No v žarkij vozduch južnoj noči
ty ne gljadi - on ne pridët,
tvoi toskujuščie oči vot
ėto telo prizovët.

Skorej! eščë trup milyj dyšit,
eščë kinžal moj ne obsoch;
tvoj nežnyj drug eščë uslyšit
emu otradnyj vzdoch!

Skorej že, deva - vse gotovo,
ja budu skor, kak božij grom.
Odno jazvitel'noe slovo, 
eščë udar, i ja otmščën!