Srezal sebe ja trostnik u priberež'ja šumnogo morja.
Nem, on zabytyj ležal v moej chižine bednoj.
Raz uvidal ego starec prochožij, k nočlegu
V chižinu k nam zavernuvšij (On byl neponjaten,
Čuden na našej gluchoj storone.) On obrezal 
Stvol i otverstij nadelal, k ustam priložil ich, 
I oživlennyj trostnik vdrug ispolnilsja zvukom
Čudnym, kakim oživljalsja poroju u morja,
Esli vnezapno zefir, zarjabiv ego vody,
Trosti kosnetsja i zvukom napolnit pomor'e.