Večor byl ja na počtovom na dvore,
Polučil pis'mo ot [devuški]1 sejčas.
Stal čitat' ja, polilis' slezy iz glaz.
Pišet, pišet raskrasavica moja:
- Pridi, [batjuška]2, ja očenno bol'na,
Ach, ne prideš', skoro žizni ja lišus',
S toboj, [batjuška]2, zaočno rasproščus'!
Ach vy, bratcy, rassudite vy pečal'!
Mne krasavicu smertel'no bol'no žal';
Ne mila mne zdes' prekrasna storona,
Ne guljaet zdes' krasotočka moja;
Chorovody ne utešat moich slez!
JA pojdu s gorja poplaču v temnyj les,
JA ešče pojdu po tem milym sledam,
Gde ja prežde so krasavicej guljal,
Gde ja milen'ku prijatno celoval;
Na tom meste i travuška ne rastet,
Na travuške i cvetočki ne cvetut.
Na cvetikach melki ptaški ne pojut,
Vse kustočki preklonilis' ko zemle,
Nebesa-to vse pokrylis' temnotoj,
Bystry rečki razlivalis' po bregam.
JA skorešen'ko ko [devuške]3 pošel,
Podošedši, u okoška postučal:
- Otopri dveri, krasavica, - skazal.
Vdrug vskočila so posteljuški [svoej]4,
Otvorjala širokie vorota,
Prinimala dobra molodca [menja,]5
Celovala vo sacharnye usta:
- Zdravstvuj, batjuška, prijatel' dorogoj!
Privela sud'ba nam svidet'sja s toboj!