Už kak pal tuman na sine more,
A zlodej-toska v retivo serdce.
Ne sojdet tuman so sinja morja,
I ne vyjdet grust' zla iz serdca von!
Ne zvezda blestit vo čistom pole:
Vo čistom pole ogonek gorit.
U ognja postlan kover šelkovoj,
Na kovre ležit dobryj molodec;
On prižal platkom ranu smertnuju,
Unimaet krov' molodeckuju.
Podle molodca stoit dobryj kon',
On kopytom b'et po syroj zemle,
Budto molvit' on chočet molodcu:
Ty vstavaj, vstavaj, dobryj molodec,
Ty sedlaj, sedlaj konja dobrogo:
Poslužu tebe veroj-pravdoju,
Otvezu tebja v našu storonu,
K otcu, k materi, k rodu-plemeni,
K milym detuškam, k molodoj žene!
Tjaželo vzdochnul dobryj molodec:
Ego krepka grud' podymaetsja,
Ruki belye opuskajutsja,
Rana smertnaja rastvorjaetsja,
Krov' gorjačaja polilas' ruč'em.
Tut promolvil on svoemu konju:
Och ty, kon' moj, kon', lošad' dobraja,
Ty tovarišč vsej moej učasti,
Dobryj pajščik ty služby knjažeskoj!
Ty stupaj odin v našu storonu:
Ty otdaj poklon otcu-materi,
Malym detuškam, rodu-plemeni;
Ty skaži moej molodoj vdove,
Čto ženilsja ja na drugoj žene,
Čto za nej ja vzjal pole čistoe,
Nas sosvatala sablja ostraja,
Položila spat' kalena strela.