Unošu knjazju Rostislavu
              zatvori Dnepr temne bereze.
              Slovo o polku Igoreve.

Knjaz' Rostislav v zemle čužoj
Ležit na dne rečnom,
Ležit v kol'čuge boevoj,
S izlomannym mečom.

Dnepra podvodnye krasy
Lobzat'sja ljubjat s nim
I grebnem vitjazja vlasy
Rasčësyvat' zlatym.

Ego naprasno den' i noč'
Knjaginja doma ždët…
Lad'ja ego umčala proč' —
Nazad ne prineset!

V gluchom lesu, v zemle čužoj,
V reke ego prijut;
Emu popy za upokoj
Molitvy ne pojut;

No s nim podvodnye krasy,
S nim dev vesëlych roj,
I češet vitjazja vlasy
Ich greben' zolotoj.

Kogda že na bereg Posvist
Sedye volny mčit,
V lesu kružitsja žëltyj list,
Jarjas', Perun gremit,

Togda, ot sna na dne rečnom
Vnezapno probudjas',
Očami mutnymi krugom
Vziraet bednyj knjaz'.

Ženu mladuju on zovët —
Uvy! ego žena,
Proždav naprasno celyj god,
S drugim obručena.

Zovët k sebe i brata on,
Ego obnjat' by rad —
No, sonmom gridnej okružën,
Piruet doma brat.

Zovet on kievskich popov,
Velit sebja otpet' —
No do otčizny slabyj zov
Ne možet doletet'.

I on, sklonjas' na ržavyj ščit,
Opjat' tjažëlym snom
V krugu rusalok junych spit
Odin na dne rečnom…