Čto, moj svetik, luna,
Čto ž ty vse tak odna –
Odinëšen'ka,
Pod parčoju v vence,
No s razdum'em v lice
I blednëšen'ka.

Ty nevestoj gljadiš',
No pod bleskom taiš'
Skorb' zavetnuju;
Slovno strogij otec
Snarjadil pod venec
Bezotvetnuju.

Grusten put' pred toboj,
Put' v stepi goluboj
Bez serdečnogo!
Stol'ko chodiš' ty let,
A poputčika net,
I net vstrečnogo.

Dlja čego po puti
K nam tebe ne sojti
Zvezdnoj lestnicej,
Poguljat' po rose,
Pokazat'sja v krase
Rajskoj vestnicej.

My by gore tvoe,
Bedovoe žit'e
Porassejali,
My b tebja vsej dušoj
S sladostrastnoj toskoj
Prilelejali.

V našu zyb' zerkala
Posmotris', kak mila,
Nenagljadnaja.
V temnyj les zaverni,
Ulybnetsja v teni
Glad' prochladnaja.

Slušaj - v čašče vetvej
Molodoj solovej
V tem' polnočnuju,
Krotkij svet tvoj ljubja,
Vse poet pro tebja
Pesn' roskošnuju.