Už ne ty li znakom
S černobrovoj vdovoj,
Čto živet, bez rodni,
Za Moskvoju rekoj?..

Čto na utrennij zvon,
V tem' i cholod ves' post
Chodit slëzy ronjat'
Na cerkovnyj pomost.

Strašno ej, govorjat,
V obrazníce svoej;
Gde že ej zamolit'
Čary grešnych nočej?..

Pogljadi, za tolpoj
Ne ona li vidna
Vsja v kadil'nom dymu
U syrogo okna?..

Brodit utrennij svet, —
Tusklo svetit sveča;
No v kromešnoj noči
Eë glaz — ni luča…

Mnogo dum, gordych dum
V ich zastynuvšej mgle;
No smiren'ja pečat'
Na lilejnom čele…

Govorjat, eë muž,
Chot' i skrjaga on byl,
V šelk ee narjažal,
Brillianty daril,

Da na dnjach, govorjat,
Na svoem sunduke
Umer, stisnuv ključi
V posineloj ruke. —

Ot čego umer? — gluch
Byl obyčnyj vopros:
I v mogilu ego
Provodili bez slez.

No pokojnika duch,
Vidno, sam nad soboj
V ėtu noč' prostonal
Za Moskvoju rekoj.

Ego burja nesla,
On metelicu nes, —
I ne darom zavyl
Na cepi ego pës.

Ten' chozjaina šla,
K domu šla, jako dym, —
A chozjajka ego
Obnimalas' s drugim…

S žemčugom na grudi
I s kol'com na ruke,
Celovalas' ona
Na pustom sunduke.

Ne spasli ego vklad
Ni pečat', ni zarok…
Dlja kogo ž potajnoj
Otomknulsja zamok?

Otčego veščij strach,
Slovno žalo zmei,
Prisosalsja k eë
Bezzaščitnoj ljubvi…

Vdrug trevožnee stal
Molodoj golosok,
Zasverkal na ruke
Brilliant-ogonek…

Ona prjadi volos
Opravljat' načala… —
V dveri mertvaja ten'
Nezametno vošla.

I s toskoj na duše,
S strašno-blednym licom,
Molodaja vdova
Ogljanulas' krugom…

Mutno stalo v očach,
Sžal ej serdce nedug,
I šepnula ona:
«Uchodi, milyj drug!

«Už k zautreni zvon
Prozvonil… Už potuch
Lunnyj svet… na dvore
Zagorlanil petuch…

Uchodi, milyj moj!
Ėti zvuki kričat,
Čto pokojnyj moj muž
Prinjal medlennyj jad.

Otčego ja drožu,
Točno sovest' moja
Ne čista?.. Uchodi…
JA ne vydam tebja…

Inogda slyšu ja
Nad soboj adskij smech…
Kto mne dušu spaset, —
Kto otmolit moj grech?!..»

S ėtoj skorbnoj dušoj,
S ėtoj miloj vdovoj
Už ne ty li znakom?..
Ne blednej, milyj moj!