Ljublju, druz'ja, kogda za rečkoj gasnet den',
Ukryvšisja lesov v tainstvennuju sen',
Ili pod vetvjami pustynnyja rjabiny,
Smotret' na sinie, tumannye ravniny.
Togda prichodit Pan s tolpoju pastuchov;
I pljašut vkrug menja na barchate lugov.
No čašče bog ovec ko mne v uedinen'e
Javljaetsja, vedja svjatoe vdochnoven'e:
Glavu rogatuju laskaet legkij chmel',
V odnoj ruke ego stakan, v drugoj svirel'!
On učit pet' menja: i ja v tiši dubravy
Igraju i poju, ne znaja žaždy slavy.