Krasnym polymem
Zarja vspychnula;
Po licu zemli
Tuman steletsja;

Razgorelsja den'
Ognem solnečnym,
Podobral tuman
Vyše temja gor;

Nagustil ego
V tuču černuju;
Tuča černaja
Ponachmurilas',

Ponachmurilas',
Čto zadumalas',
Slovno vspomnila
Svoju rodinu...

Ponesut eë
Vetry bujnye
Vo vse storony
Sveta belogo.

Opolčaetsja
Gromom-bureju,
Ognem-molniej,
Dugoj-radugoj;

Opolčilasja,
I rasširilas',
I udarila,
I prolilasja

Slezoj krupnoju —
Prolivnym doždem
Na zemnuju grud',
Na širokuju.

I s gory nebes
Gljadit solnyško,
Napilas' vody
Zemlja dosyta;

Na polja, sady,
Na zelenye,
Ljudi sel'skie
Ne nasmotrjatsja.

Ljudi sel'skie
Bož'ej milosti
Ždali s trepetom
I molitvoju;

Zaodno s vesnoj
Probuždajutsja
Ich zavetnye
Dumy mirnye.

Duma pervaja:
Chleb iz zakroma
Nasypat' v meški,
Ubirat' voza;

A vtoraja ich
Byla dumuška:
Iz sela gužom
V poru vyechat'.

Tret'ju dumušku
Kak zadumali, —
Bogu-gospodu
Pomolilisja.

Čem svet po polju
Vse raz"echalis' —
I pošli guljat'
Drug za družkoju,

Gorst'ju polnoju
Chleb raskidyvat';
I davaj pachat'
Zemlju plugami,

Da krivoj sochoj
Perepachivat',
Borony zub'em
Porasčesyvat'.

Posmotrju pojdu,
Poljubujusja,
Čto poslal gospod'
Za trudy ljudjam:

Vyše pojasa
Rož' zernistaja
Dremit kolosom
Počti dó zemi,

Slovno božij gost',
Na vse storony,
Dnju veselomu
Ulybaetsja.

Veterok po nej
Plyvet, losnitsja,
Zolotoj volnoj
Razbegaetsja.

Ljudi sem'jami
Prinjalisja žat',
Kosit' pod koren'
Rož' vysokuju.

V kopny častye
Snopy složeny;
Ot vozov vsju noč'
Skripit muzyka.

Na gumnach vezde,
Kak knjaz'ja, skirdy
Široko sidjat,
Podnjav golovy.

Vidit solnyško —
Žatva končena:
Cholodnej ono
Pošlo k oseni;

No žarka sveča
Poseljanina
Pred ikonoju
Bož'ej materi.