Krasnym polymem
Zarja vspykhnula;
Po licu zemli
Tuman steletsja;

Razgorelsja den'
Ognem solnechnym,
Podobral tuman
Vyshe temja gor;

Nagustil jego
V tuchu chernuju;
Tucha chernaja
Ponakhmurilas',

Ponakhmurilas',
Chto zadumalas',
Slovno vspomnila
Svoju rodinu...

Ponesut jejo
Vetry bujnye
Vo vse storony
Sveta belogo.

Opolchajetsja
Gromom-bureju,
Ognem-molnijej,
Dugoj-radugoj;

Opolchilasja,
I rasshirilas',
I udarila,
I prolilasja

Slezoj krupnoju —
Prolivnym dozhdem
Na zemnuju grud',
Na shirokuju.

I s gory nebes
Gljadit solnyshko,
Napilas' vody
Zemlja dosyta;

Na polja, sady,
Na zelenye,
Ljudi sel'skije
Ne nasmotrjatsja.

Ljudi sel'skije
Bozh'ej milosti
Zhdali s trepetom
I molitvoju;

Zaodno s vesnoj
Probuzhdajutsja
Ikh zavetnye
Dumy mirnye.

Duma pervaja:
Khleb iz zakroma
Nasypat' v meshki,
Ubirat' voza;

A vtoraja ikh
Byla dumushka:
Iz sela guzhom
V poru vyekhat'.

Tret'ju dumushku
Kak zadumali, —
Bogu-gospodu
Pomolilisja.

Chem svet po polju
Vse raz"ekhalis' —
I poshli guljat'
Drug za druzhkoju,

Gorst'ju polnoju
Khleb raskidyvat';
I davaj pakhat'
Zemlju plugami,

Da krivoj sokhoj
Perepakhivat',
Borony zub'em
Poraschesyvat'.

Posmotrju pojdu,
Poljubujusja,
Chto poslal gospod'
Za trudy ljudjam:

Vyshe pojasa
Rozh' zernistaja
Dremit kolosom
Pochti dó zemi,

Slovno bozhij gost',
Na vse storony,
Dnju veselomu
Ulybajetsja.

Veterok po nej
Plyvet, losnitsja,
Zolotoj volnoj
Razbegajetsja.

Ljudi sem'jami
Prinjalisja zhat',
Kosit' pod koren'
Rozh' vysokuju.

V kopny chastye
Snopy slozheny;
Ot vozov vsju noch'
Skripit muzyka.

Na gumnakh vezde,
Kak knjaz'ja, skirdy
Shiroko sidjat,
Podnjav golovy.

Vidit solnyshko —
Zhatva konchena:
Kholodnej ono
Poshlo k oseni;

No zharka svecha
Poseljanina
Pred ikonoju
Bozh'ej materi.