Ja rasstalsja s pečal'noj Lunoju,—
Udalilas' carica nebes,
Tam, v gorach, za ich čërnoj stenoju,
Eë lik omračënnyj isčez.

‎I v predutrennem sumrake jasnom
‎Mne poslyšalsja vzdoch veterka,
‎I v lazuri, na nebe prekrasnom,
‎Otrazilas' nemaja toska.

Siluėty lesnych velikanov
Molčalivo predstali vdali,
I pokrovy drožaščich tumanov
Nad zaplakannym lugom legli.

‎Vsja Priroda kazalas' bol'noju
‎I kak budto molila menja,
‎I grustila, proščajas' s Lunoju,
‎V ožidanii znojnogo dnja.