Ja rasstalsja s pechal'noj Lunoju,—
Udalilas' carica nebes,
Tam, v gorakh, za ikh chjornoj stenoju,
Jejo lik omrachjonnyj ischez.

‎I v predutrennem sumrake jasnom
‎Mne poslyshalsja vzdokh veterka,
‎I v lazuri, na nebe prekrasnom,
‎Otrazilas' nemaja toska.

Silu`ety lesnykh velikanov
Molchalivo predstali vdali,
I pokrovy drozhashchikh tumanov
Nad zaplakannym lugom legli.

‎Vsja Priroda kazalas' bol'noju
‎I kak budto molila menja,
‎I grustila, proshchajas' s Lunoju,
‎V ozhidanii znojnogo dnja.