Soputnica moja zlataja,
Sestra krylatych snov,
Ty, svežest' v nektar izlivaja
Na piršestve bogov,
S ich drevnich čel svevaeš' dumy,
Lišaeš' radost' kryl.
Sklonilsja k čaše Zevs ugrjumyj
I gromy pozabyl.

Ty predpočla menja, piita,
Tolpe drugich detej!
Solomoj chižina pokryta,
Prijut sem'i moej,
Toboj, boginja, pretvorjalas'
V očarovánnyj chram,
I u mladenca razlivalas'
Ulybka po ustam.

Ty, motyl'kovymi krylami
Porchaja pered nim —
To mež dušistymi cvetami,
To nad ruč'em zlatym,—
Ego manila vverch utesa
S granita na granit,
Gde v bezdnu s mračnogo navesa
Sedoj potok šumit.

Mečtami grud' ego vzdymala,
I, svitye kol'com,
S čela otkrytogo sduvala
Ty kudri veterkom.
Pust' gul katilsja otdalennyj,
Dožd' v list'ja udarjal,—
Toboj, boginja, osenennyj,
Mladenec zasypal.

Ogni nočnye, blesk zarnicy,
Paduščej l'diny grom
Ego pušistye resnicy,
Otjagoščenny snom,
K vostorgam novym otkryvali
I k trepetam svjatym
I v mrake svoda užasali
Videniem nočnym.

Zarja sidjaščego piita
Vstrečala na skalach,
Cvetami vešnimi uvita
I s liroju v rukach.
Toboj, boginja, vdochnovennyj,
S veršin gory sedoj
Svireli vtoril otdalennoj
JA pesniju prostoj:

«Čto ty, pastuška, priunyla?
Ne pljašeš', ne poeš'?
K kolenam ruki opustila,
Ideš' i ne ideš'?
Vo vzore, v postupi tomlen'e,
V lice pylaet krov',
Ty i v toske i v voschiščen'i!
Naverno, to ljubov'?

No ty zakrylasja rukami!
Mne otvečaeš': net!
Ne zakryvaj lica rukami,
Ne otvečaj mne: net!
JA slyšal, Chloja, ot pastušek,
Kto v nas volnuet krov',
JA slyšal, Chloja, ot pastušek
Rasskazy pro ljubov'!»

Krugom svežee razlivalsja
Cvetov pustynnyj duch,
I prochodjaščij ulybalsja
Mne veselo pastuch:
«Ne ulybajsja, prochodjaščij
Veselyj pastušok,
Ne večno skačet govorjaščij
S cvetami ručeek,

Vzgljani na bednogo Dafnisa,
On smolk i priunyl!
Nesčastnogo zabyla Nisa,
On Nisu ne zabyl!»

Tak ty, Fantazija, učila
Rebenka vospevat',
K svireli pal'cy priložila,
Velela zasvistat'!
Nevinnyj sčastliv byl toboju,
Kogda čerez cvety
Vela bespečnoju rukoju
Ego, igraja, ty.

Kak sladko spjaščego pokryla
V poslednij raz ty snom
I grud' mladuju osvežila
Machajuščim krylom.
JA vskriknul, grezoj ustrašennyj,
Vzgljanul — už ty vdali,
Letiš', gde neba svod sklonennyj
Padet za kraj zemli.

S tech por ty mčiš'sja vse bystree,
A vse maniš' menja!
S tech por prelestnej ty, živee,
Unyl i tomen ja.
Žestokaja, pustymi l' snami
Ty chočeš' zamenit'
Vse, čto mladenčestva ja dnjami
Tak malo mog cenit'.

Kem ty, volšebnica, javilas'
Mne s utrennej zvezdoj
I, zastydivšis', priklonilas',
Obviv menja rukoj,
K pleču prelestnymi grudjami?
Skaži, kto okropil
Menja gorjačimi slezami
I, skryvšis', probudil?

Čej ėto obraz nesravnennyj?
Kto ta, kem ja dyšu?
O nej, grozoju okružennyj,
Na dreve ja pišu;
Bogov userdnymi mol'bami
Ee uzret' molju.
Čego ne delaeš' ty s nami!
Uvy, i ja ljublju.