Taët sneg — i solnce jarko
Bleščet v polden' nad poljami;
V bleske solnca vlažnyj veter
Po lesam-poljam guljaet.
No polja eščë pustynny,
No lesa eščë bezmolvny;
Tol'ko sosny, točno arfy,
Napevajut odnotonno.
I pod ich napev nejasnyj,
V zapovednych čaščach bora,
Sladko spit vesna-carevna
V belosnežnom sarkofage.
Spit, — a skoro už v dolinach
Solnce belyj sneg rastopit,
I pojdut burlit' potoki
Po dolinam i ovragam.
Naletjat lesnye pticy,
Zašumjat grači, a s nimi —
Zacvetut, zazelenejut,
Oživut lesa i rošči.
I pridet aprel'-carevič
Iz zamorskich stran dalekich
Na zare, kogda v dolinach
Tajut sinie tumany,
Na zare, kogda ot solnca
Pachnet les zelenoj chvoej,
Pachnet teploju zemleju
I aprel'skimi cvetami,
I sklonitsja on s ulybkoj
Nad carevnoju bezmolvnoj
I pril'net k ustam carevny
Krepko žarkimi ustami,
I ona v ispuge vzdrognet,
Razomknet svoi resnicy,
Gljanet, vspychnet — i ulybkoj
Ozarit ves' mir vljublennyj!