Ljublju tebja, Petra tvoren'e,
Ljublju tvoj strogij, strojnyj vid,
Nevy deržavnoe tečen'e,
Beregovoj ee granit,
Tvoich ograd uzor čugunnyj,
Tvoich zadumčivych nočej
Prozračnyj sumrak, blesk bezlunnyj,
Kogda ja v komnate moej
Pišu, čitaju bez lampady,
I jasny spjaščie gromady
Pustynnych ulic, i svetla
Admiraltejskaja igla,
I, ne puskaja t'mu nočnuju
Na zolotye nebesa,
Odna zarja smenit' druguju
Spešit, dav noči polčasa.
Ljublju zimy tvoej žestokoj
Nedvižnyj vozduch i moroz,
Beg sanok vdol' Nevy širokoj,
Devič'i lica jarče roz,
I blesk, i šum, i govor balov,
A v čas piruški cholostoj
Šipen'e penistych bokalov
I punša plamen' goluboj.
Ljublju voinstvennuju živost'
Potešnych Marsovych polej,
Pechotnych ratej i... konej
Odnoobraznuju krasivost',
V ich strojno zyblemom stroju
Loskut'ja sich znamen pobednych,
Sijan'e šapok ėtich mednych,
Naskvoz' prostrelennych v boju.
Ljublju, voennaja stolica,
Tvoej tverdyni dym i grom,
Kogda polnoščnaja carica
Daruet syna v carskoj dom,
Ili pobedu nad vragom
Rossija snova toržestvuet,
Ili, vzlomav svoj sinij led,
Neva k morjam ego neset
I, čuja vešni dni, likuet.
Krasujsja, grad Petrov, i stoj
Nekolebimo kak Rossija,
Da umiritsja že s toboj
I pobeždennaja stichija;
Vraždu i plen starinnyj svoj
Pust' volny finskie zabudut
I tščetnoj zloboju ne budut
Trevožit' večnyj son Petra!