1
God minul vstreče rokovoj. 
Kak my, ljubov' leleja, mleli, 
Vnimaja v'juge svetovoj, 
Kak v rychlom peple ugli rdeli. 

Nad ugljami sklonjas', goriš' 
Ty žarkim, jarkim, dymnym pylom; 
Ty ne gljadiš', ne govoriš' 
V ocepenenii unylom. 

Vzgljani - čut' teplitsja ogon'; 
V poljach purga pylit i plačet; 
Nad kryšeju purgovyj kon', 
Železom gromychaja, skačet. 

Ustami žgla davno li ty 
Do boli mne usta, davno li, 
Vsja oprokinuvšis' v cvety 
Želtofiolej, rez, magnolij. 

I otošla... I smotrit zlo 
V tenjach za plamennoj čertoju. 
Omyto blednoe čelo 
Volnoj volos, volnoj zlatoju. 

Pomerk vozdušnyj cvet lanit. 
Somknulis' carstvennye veki. 
I vse tverdit, i vse tverdit: 
"Prošla ljubov'", - mne golos nekij 

V duše ne voskresila ty 
Vospominan'ja bur' usnuvšich... 
I eželi zabyla ty 
Znamenovan'ja dnej minuvšich? 

I eželi tebja so mnoj 
Ljubov' ne svjazyvaet bole, - 
Ujdu, sokrytyj mgloj nočnoj, 
V nočnoe, v ledjanoe pole: 

Pust' rizy snežnye v noči 
Vskipjat, vzletjat, kak brošus' v noč' ja, 
I vetra černye meči 
Prochladnyj svistom vzrežut kloč'ja. 

Složu v mogile snegovoj 
Ljubvi nerazdelennoj muki... 
Vskočila ty, nad golovoj 
Svoi zalamyvaja ruki. 

2
Nad kryšeju purgovyj kon' 
Pronessja v noč'. A iz kamina 
Streljaet šelkovyj ogon' 
Strueju žaljaščej rubina. 

"Očnis': ty spal, i ja spala..." 
Ne verju ej, somnen'em mučim. 
No podošla, no obožgla 
Lobzan'em plamenno-tekučim. 

"Ljublju, ne uchodi že - ver'!..." 
A dva kryla v uglu tenistom 
Iz uglej krasnyj, jaryj zver' 
Razvejal v svete šelkovistom. 

A v okna snežnaja volna 
Atlasom v'etsja nad derevnej: 
I grobovaja glubina 
Navek raz"jata skorb'ju drevnej... 

Sorvav dnevnoj pokrov, ona 
Bessonnicej nočnoj povisla - 
Bez slov, bez vremeni, bez dna, 
Bez primirjajuščego smysla.