Est' naslaždenie i v dikosti lesov,
Est' radost' na primorskom brege,
I est' garmonija v sem govore valov,
Drobjaščichsja v pustynnom bege. 
JA bližnego ljublju, no ty, priroda-mat',
Dlja serdca ty vsego dorože! 
S toboj, vladyčica, privyk ja zabyvat'
I to, čem byl, kak byl molože,
I to, čem nyne stal pod cholodom godov. 
Toboju v čuvstvach oživaju:
Ich vyrazit' duša ne znaet strojnych slov,
I kak molčat' ob nich - ne znaju.