Jest' naslazhdenije i v dikosti lesov,
Jest' radost' na primorskom brege,
I jest' garmonija v sem govore valov,
Drobjashchikhsja v pustynnom bege. 
Ja blizhnego ljublju, no ty, priroda-mat',
Dlja serdca ty vsego dorozhe! 
S toboj, vladychica, privyk ja zabyvat'
I to, chem byl, kak byl molozhe,
I to, chem nyne stal pod kholodom godov. 
Toboju v chuvstvakh ozhivaju:
Ikh vyrazit' dusha ne znajet strojnykh slov,
I kak molchat' ob nikh - ne znaju.