Mčatsja tuči, v'jutsja tuči;
Nevidimkoju luna
Osveščaet sneg letučij;
Mutno nebo, noč' mutna.
Edu, edu v čistom pole;
Kolokol'čik din-din-din...
Strašno, strašno ponevole
Sred' nevedomych ravnin!

„Ėj, pošël, jamščik!...“ — „Net moči
Konjam, barin, tjaželo;
V'juga mne slipaet oči;
Vse dorogi zaneslo;
Chot' ubej, sleda ne vidno;
Sbilis' my. Čto delat' nam!
V pole bes nas vodit, vidno,
Da kružit po storonam.

Posmotri: von, von igraet,
Duet, pljuet na menja;
Von — teper' v ovrag tolkaet
Odičalogo konja;
[Tam verstoju nebyvaloj
On torčal peredo mnoj;
Tam sverknul on iskroj maloj
I propal vo t'me pustoj“.

Mčatsja tuči, v'jutsja tuči;
Nevidimkoju luna
Osveščaet sneg letučij;
Mutno nebo, noč' mutna.
Sil nam net kružit'sja dole;
Kolokol'čik vdrug umolk;
Koni stali... „Čto tam v pole ?“ —
„Kto ich znaet? pen' il' volk?“

V'juga zlitsja, v'juga plačet;
Koni čutkie chrapjat;
Vot už on daleče skačet;
Liš' glaza vo mgle gorjat;
Koni snova poneslisja;
Kolokol'čik din-din-din...
Vižu: duchi sobralisja
Sred' belejuščich ravnin.]1

Beskonečny, bezobrazny,
V mutnoj mesjaca igre
Zakružilis' besy razny,
Budto list'ja v nojabre...
Skol'ko ich! kuda ich gonjat?
Čto tak žalobno pojut?
Domovogo li choronjat,
Ved'mu l' zamuž vydajut?

[Mčatsja tuči, v'jutsja tuči;
Nevidimkoju luna
Osveščaet sneg letučij;
Mutno nebo, noč' mutna.]1
Mčatsja besy roj za roem
V bespredel'noj vyšine,
Vizgom žalobnym i voem
Nadryvaja serdce mne...