Ja žalobnoj rukoj sžimaju svoj kostyl'.
Moj drug — vljublen v lunu — živet eë obmanom.
Vot — tretij na puti. O, milyj drug moj, ty l'
V izmjatom kartuze nad vzorom olovjannym?

I — troe my bredem. Ležit plastami pyl'.
Vsë pusto — zdes' i tam — pod znoem neustannym.
Zabory — kak groba. V kanavach preet gnil'.
Vsë, vsë pogrebeno v bezljud'i okajannom.

Stučim. Pečal' v domach. Pokojniki v grobach.
My robko šepčem v dver': «Ne umer — spit vaš blizkij...»
No staraja, v čepce, namorščiv lob svoj nizkij,
Kričit: «Stupajte proč'! Ne oskorbljajte prach!»

I dal'še my bredem. I vidim v ščeli zdanij
Starinnuju igru večernich sodroganij.