Spit, spit v lesu gluchom,
spit knjažna volšebnym snom,
spit pod krovom tëmnoj noči,
son skoval ej krepko oči.
Spit, spit.

Vot i les gluchoj očnulsja,
s dikim smechom vdrug prosnulsja
ved'm i lešich šumnyj roj
i promčalsja nad knjažnoj.

Liš' knjažna v lesu gluchom
spit vse tem že mërtvym snom.
Spit, spit.

Sluch prošël, čto v les dremučij
bogatyr' pridët mogučij,
čary siloj sokrušit,
son volšebnyj pobedit
i knjažnu osvobodit, osvobodit.

No prochodjat dni za dnjami,
gody idut za godami...
Ni duši živoj krugom,
vse ob"jato mërtvym snom.

Tak knjažna v lesu gluchom
ticho spit glubokim snom;
son skoval ej krepko oči,
spit ona i dni, i noči.
Spit, spit.

I nikto ne znaet, skorol'
čas udarit probužden'ja.