Menestrel' (poet)
Ljublju ja dychan'e prekrasnoj vesny
 I jarkost' cvetov i derev;
 JA slušat' ljublju sred' lesnoj tišiny
 Pernatych soglasnyj napev
 V spleten'i zelenych vetvej;
 Ljublju ja palatok belejuščij rjad,
 Tam kop'ja i šlemy na solnce gorjat,
 Raznositsja ržan'e konej,
 Serdca krestonoscev pod tjažest'ju lat
 Bez ustali b'jutsja i boem gorjat.

 Ljublju ja goncov neizbežnoj vojny,
 O, kak veselitsja moj vzor!
 Stada s pastuchami begut, smjateny,
 I trubnyj raznositsja chor
 Skvoz' topot tjaželych konej!
 Na z_a_mok svoj družnyj napor ustremjat,
 I rušatsja bašni, i steny treščat,
 I vot - na prostore polej -
 Mogil odinokich zadumčivyj rjad,
 Cvety polevye nad nimi gorjat.

 Ljublju, kak vassaly, otvagi polny,
 Sojdutsja drug s drugom v upor!
 Ich šlemy razbity, meči ich krasny,
 I mčitsja na vol'nyj prostor
 Tabun odičalych konej!
 Geroem umret, kto geroem začat!
 O, kak veselitsja moj duch i moj vzgljad!
 Pust' v zvone ščitov i mečej
 Vse slavnoju krov'ju cvety obagrjat,
 Nikto pred vragom ne otstupit nazad!