Ne strašna mne, dobru molodcu,
Volga-matuška širokaja,
Lesa temnye, dremučie,
V'jugi zimnie kreščenskie.

Už kak bylo po temnym lesam
Piroval ja zimy kruglye;
Po čužim krajam na svoj talan
Poguljal ja, poochotilsja.

A po Volge, moej matuške, 
Po rodimoj po kormilice,
Vmeste s brat'jami za dobyč'ju
Na kraj sveta letal sokolom.

No ne Volga, lesa temnye,
V'jugi zimnia, kreščenskija,
Pogubili moju golovu,
Sokrušili mošč' železnuju...

V nekreščenom slavnom gorode,
Na krutom, vysokom ostrove,
Živet devica krasavica,
Dočka gostja novgorodskago...

Ona v tereme, čto zorjuška,
Pod oknom cidit raztvorennym:
Poet pesni zaduševnyja,
Naši bratskija, otcovskija.

„Ach, dušal' moja ty, dušen'ka!
Ty begi so mnoj is terema;
My s toboju pticy vol'nyja,
Žit' poedem v Moskvu krasnuju.“

Otbečaet emu devica:
„Za lščbov' tvoju, moj milyj drug
Rada kinut' otca s mater'ju'
No bojus' suda ja strašnago!“

Zabušuj že, nepogoduška,
Razguljajsja, Volga matuška!
Ty vozžmi moju kručinušku,
Razmeči volnoj po berežku!