Davno, kak maska voskovaja,
Mne na lico legla pechal'...
Sredi zhivykh ja ne zhivaja,
I, mertvoj, mira mne ne zhal'.
 
I mne ne snjat' zheleznoj cepi,
V kotoroj zven'ja izo lzhi,
Navek odna ja v temnom sklepe,
I svechi gasnut...
             O, skazhi,
 
Skazhi, chto mne solgal Uchitel',
Chto na kostre menja sozhgli...
Pust' ja pojmu, pridja v obitel',
Chto voskresit' menja mogli
 
Ne kubok plamennoj Izol'dy,
Ne kladbishch tonkaja trava,
A zhizni legkije gerol'dy —
Tvoi pevuchije slova.