Bylo vremja, procvetala
V mire naša storona:
V voskresenie byvala
Cerkov' božija polna;
Našich detok v šumnoj škole
Razdavalis' golosa,
I sverkali v svetlom pole
Serp i bystraja kosa.

Nyne cerkov' opustela;
Škola glucho zaperta;
Niva prazdno perezrela;
Rošča temnaja pusta;
I selen'e, kak žilišče
Pogoreloe, stoit, —
Ticho vse. Odno kladbišče
Ne pusteet, ne molčit.

Pominutno mertvych nosjat,
I stenanija živych
Bojazlivo boga prosjat
Upokoit' duši ich!
[Pominutno mesta nado,
I mogily mež soboj,
Kak ispugannoe stado,
Žmutsja tesnoj čeredoj!]1

Esli rannjaja mogila
Suždena moej vesne —
Ty, kogo ja tak ljubila,
Č'ja ljubov' otrada mne, —
JA molju: ne približajsja
K telu Dženni ty svoej,
Ust umeršich ne kasajsja,
Sleduj izdali za nej.

[I]2 potom ostav' selen'e!
Uchodi kuda-nibud',
Gde b ty mog duši mučen'e
Usladit' i otdochnut'.
I kogda zaraza minet,
Poseti moj bednyj prach;
A Ėdmonda ne pokinet
Dženni daže v nebesach!