Anna plakala v pustyne:
Ach, ne znat' mne blagostyni!
Ljudi, zveri, moška, ptica, -
Vse vokrug menja veselitsja,
Mne že, bednoj, nikogda.
 
O, neplodnaja utroba!
Kto provodit k dveri groba?
My, kak grešniki v pritvore:
Skryt uprek vo vsjakom vzore.
Vsjakij čišče, vsjak svjatej
Toj, čto chodit bez detej.
 
Ioakim vdali toskuet,
Angel s neba vozvestvuet:
Božij rab, toska naprasna.
Glaz Gospoden' ežečasno
Skorbi pravednikov zrit
I nagradu im darit.
 
Braki ljudjam ne zapretny,
Ne tuži, čto vy bezdetny,
A idi k svoim vorotam, -
Anna ždet za povorotom.
Ty ženu svoju primi,
Serdce grust'ju ne tomi!
 
Gde naš put'? kuda, otkuda?
Vse my ždem svjatogo čuda,
Kto pokoren, kto smirenen,
To v puti liš' budet veren.
Preterpevyj do konca
Udostoitsja venca.
 
Molvit, plača, mat' sedaja:
Bogu verila vsegda ja,
On, slezu moju oteršij,
On, pokrov Svoj rasprosteršij,
Ne pokinet On menja,
Sladkoj vest'ju vozmanja!
 
Dni i noči, bliže, bliže,
Anna molit: O, vnemli že,
Miloserd k Svoim sozdan'jam,
Ne tomi nas ožidan'em!
I v naznačennuju noč'
Rodila Mariju - doč'.
 
O Marija, Deva devam,
Ty vnemli moim napevam!
Spasa mira Ty nosila,
Pust' i mne podastsja sila
Pesni svjato dovesti
I sebja Toboj spasti.