P'ju medlenno medvjanyj solnca svet,
Gustejuščij, kak dolu zvon proščal'nyj;
I svetel duch pečal'ju bespečal'noj,
Ves' polnota, kakoj nazvan'ja net.

Ne medom li voskresšich polnych let
On napoen, sej kubok Dnja venčal'nyj?
Ne Večnost' li svoj persten' obručal'nyj
Prosterla Dnju za gran'ju zrimych met?

Zerkal'nomu podobna morju slava
Ognistogo nebesnogo rasplava,
Gde taet disk i tonet ispolin.

Oslepšimi perstami luč oščupal
Verch pinii, i glaz potuch. Odin,
Na zolote kruglitsja sinij Kupol.