Utro bylo svežo i prekrasno,
Solnce s neba gljadelo tak jasno,
Lučami zolotymi sijalo,
Zemlju s laskoj nemoj sogrevalo.

I v to utro stuknulo okoško,
Iz nego, pokrasnevši nemnožko,
Pogljadela krasotka mladaja,
Skazav mne: „Dobryj den želaju!“

I v tot otradno tak mne stalo,
Budto solnce svelee zasijalo.
O, za ėto čudnoe mgnoven'e
Za odin mig polnago takogo sčast'ja,

O, za ėto čudnoe mgnoven'e
Za odin mig, za mig ėtot sčast'ja
Zaplatil by toskoju i tomlen'em
I godinoj bedstvij i nenast'ja!