Žil na svete rycar' bednyj,
Molčalivyj i prostoj,
S vidu sumračnyj i blednyj,
Duchom smelyj i prjamoj.

On imel odno viden'e,
Nepostižnoe umu,
I gluboko vpečatlen'e
V serdce vrezalos' emu.

Putešestvuja v Ženevu,
Na doroge u kresta
Videl on Mariju Devu,
Mater' Gospoda Christa.

S toj pory, sgorev dušoju,
On na ženščin ne smotrel,
I do groba ni s odnoju
Molvit' slova ne chotel.

S toj pory stal'noj rešëtki
On s lica ne podymal
I sebe na šeju čëtki
Vmesto šarfa privjazal.

Nest' mol'by Otcu, ni Synu,
Ni Svjatomu Duchu vvek
Ne slučilos' paladinu,
Strannyj byl on čelovek.

Provodil on cely noči
Pered likom Presvjatoj,
Ustremiv k Nej skorbny oči,
Ticho slëzy l'ja rekoj.

Polon veroj i ljubov'ju,
Veren nabožnoj mečte,
Ave, Mater Dei[1] krov'ju
Napisal on na ščite.

Meždu tem kak paladiny
Vvstreču trepetnym vragam
Po ravninam Palestiny
Mčalis', imenuja dam,

Lumen coelum, sancta Rosa![2]
Vosklical vsech gromče on,
I gnala ego ugroza
Musul'man so vsech storon.

Vozvratjas' v svoj zamok dal'nyj,
Žil on strogo zaključën,
Vsë vljublennyj, vsë pečal'nyj,
Bez pričast'ja umer on;

Meždu tem kak on končalsja,
Duch lukavyj podospel,
Dušu rycarja sbiralsja
Bes taščit' už v svoj predel:

On-de Bogu ne molilsja,
On ne vedal-de posta,
Ne putëm-de voločilsja
On za Matuškoj Christa.

No Prečistaja serdečno
Zastupilas' za nego
I vpustila v carstvo večno
Paladina Svoego.