Pered vojevodoj molcha on stoit,
Golovu potupil, sumrachno gljadit;
S plech moguchikh snjali barkhatnyj kaftan,
Krov' struitsja tikho iz shirokikh ran.

Skovan po nogam on, skovan po rukam,
Znat', jemu ne ryskat' noch'ju po lesam!
Dumajet on dumu, dyshit tjazhelo:
Plokho!... vidno, vremja dobroje proshlo.

"Chto, popalsja paren'? Dolgo zh ty guljal!
Dolgo mne v teneta volk ne zabegal!
Chto zh priumolk ty? Slyshal ja ne raz:
Pesenki ty master pet' v veselyj chas;
Ty na lad segodnja vrjadli popadesh'...
Zavtra my uslyshim, kak ty zapojesh'."

Vzgovoril on mrachno: "Ne uslyshish', net!
Zavtra pet' ne budu, zavtra mne ne sled;
Zavtra umirat' mne smertiju likhoj;
Sam ty zapojesh', chaj, s radosti takoj!

My pevali pesni, kak iz lesa shli,
Kak kupcov s tovarom my v ovrag veli...
Ty b nas tut poslushal, ladno peli my;
Da ne dolgo pesnej teshilis' kupcy...

Da jeshchjo peval ja v domike tvojom;
Zapival ja pesni vse tvoim vinom;
Zajedal ja charku khozjajskoj jedoj;
Celovalsja sladko da s tvojej zhenoj!"