Prazdnik radostnyj, prazdnik velikij,
Da zvezda iz-za tuč ne vidna…
Ty stoiš' pod metelicej dikoj,
Rokovaja, rodnaja strana.

Za snegami, lesami, stepjami
Tvoego mne ne vidno lica.
Tol'ko l' strašnyj prostor pred očami,
Neponjatnaja šir' bez konca?

Utopaja v glubokom sugrobe,
JA na utlye sanki sažus'.
Ne v bogatom pokoiš'sja grobe
Ty, ubogaja finskaja Rus'!

Tam prikineš'sja ty bogomol'noj,
Tam staruškoj prikineš'sja ty,
Glas molitvennyj, zvon kolokol'nyj,
Za krestami — kresty, da kresty…

Tol'ko ladan tvoj sinij i rosnyj
Proskvozit mne poroju inym…
Net, ne starčeskij lik i ne postnyj
Pod moskovskim platočkom cvetnym!

Skvoz' zemnye poklony, da sveči,
Ekten'i, ekten'i, ekten'i -
Šepotlivye, tichie reči,
Zapylavšie ščeki tvoi…

Dal'še, dal'še… I veter rvanulsja,
Černozëmnym letja pustyrem…
Kust dorožnyj po vetru metnulsja,
Slovno d'jakon vzmachnul orarem…

A už tam, za rekoj polnovodnoj,
Gde prignulis' k zemle kovyli,
Tjanet gar'ju gorjučej, svobodnoj,
Slyšny gudy v dalekoj dali…

Il' opjat' ėto — stan poloveckij
I tatarskaja bujnaja krep'?
Ne požarom li feski tureckoj
Zabujanila dikaja step'?

Net, ne vidno tam knjaž'ego stjaga,
Ne šelomami čerpajut Don,
I prekrasnaja vnučka varjaga
Ne kljanet poloveckij polon…

Net, ne v'jutsja tam pó vetru čuby,
Ne pestrejut v stepjach bunčuki…
Tam černejut fabričnye truby,
Tam zavodskie stonut gudki.

Put' stepnoj — bez konca, bez ischoda,
Step', da veter, da veter, — i vdrug
Mnogojarusnyj korpus zavoda,
Goroda iz rabočich lačug…

Na pustynnom prostore, na dikom
Ty vsë ta, čto byla, i ne ta,
Novym ty obernulas' mne likom,
I drugaja volnuet mečta…

Čërnyj ugol' — podzemnyj messija,
Čërnyj ugol' — zdes' car' i ženich,
No ne strašen, nevesta, Rossija,
Golos kamennych pesen tvoich!

Ugol' stonet, i sol' zabelelas',
I železnaja voet ruda…
To nad step'ju pustoj zagorelas'
Mne Ameriki novoj zvezda!