Na kamennych otrogach Piėrii
Vodili muzy pervyj chorovod,
Čtoby, kak pčely, lirniki slepye
Nam podarili ionijskij med.
I cholodkom povejalo vysokim
Ot vypuklo-devičeskogo lba,
Čtoby raskrylis' pravnukam dalekim
Archipelaga nežnye groba.

Bežit vesna toptat' luga Ėllady,
Obula Safo pestryj sapožok,
I molotočkami kujut cikady,
Kak v pesenke poetsja, perstenek.
Vysokij dom postroil plotnik djužij,
Na svad'bu vsech peredušili kur,
I rastjanul sapožnik neukljužij
Na bašmaki vse pjat' volov'ich škur.

Nerastoropna čerepacha-lira,
Edva-edva bespalaja polzet,
Ležit sebe na solnyške Ėpira,
Tichon'ko greja zolotoj život.
Nu, kto ee takuju prilaskaet,
Kto spjaščuju ee perevernet?
Ona vo sne Terpandra ožidaet,
Suchich perstov predčuvstvuja nalet.

Poit duby cholodnaja krinica,
Prostovolosaja šumit trava,
Na radost' osam pachnet medunica.
O, gde že vy, svjatye ostrova,
Gde ne edjat nadlomlennogo chleba,
Gde tol'ko med, vino i moloko,
Skripučij trud ne omračaet neba
I koleso vraščaetsja legko?