Slyšiš', vojuščij nabat,
    Točno stonet mednyj ad!
Ėti zvuki, v dikoj muke, skazku užasov tverdjat.
    Točno moljat im pomoč',
    Krik kidajut prjamo v noč',
    Prjamo v uši tëmnoj noči
      Každyj zvuk,
    To dlinnee, to koroče,
    Vyklikaet svoj ispug, -
    I ispug ich tak velik,
    Tak bezumen každyj krik,
Čto razorvannye zvony, nesposobnye zvučat',
Mogut tol'ko bit'sja, vit'sja i kričat', kričat', kričat'!
    Tol'ko plakat' o poščade
    I k pylajuščej gromade
    Vopli skorbi obraščat'!
    A mež tem ogon' bezumnyj,
    I gluchoj i mnogošumnyj,
      Vsë gorit,
    To iz okon, to po kryše,
    Mčitsja vyše, vyše, vyše,
    I kak budto govorit: --
      JA choču
Vyše mčat'sja, razgorat'sja, vstreču lunnomu luču,
Il' umru, il' totčas -- totčas vplot' do mesjaca vzleču!
    O, nabat, nabat, nabat,
    Esli b ty vernul nazad
Ėtot užas, ėto plamja, ėtu iskru, ėtot vzgljad,
    Ėtot pervyj vzgljad ognja,
O kotorom ty veščaeš', s plačem, s voplem i zvenja!
    A teper' nam net spasen'ja,
    Vsjudu plamja i kipen'e,
    Vsjudu strach i vozmuščen'e!
      Tvoj prizyv,
    Dikich zvukov nesoglasnost'
    Vozveščaet nam opasnost', -
To rastët beda gluchaja, to spadaet, kak priliv!
Sluch naš čutko lovit volny v peremene zvukovoj,
Vnov' spadaet, vnov' rydaet medno-stonuščij priboj!