Nega volšebnaja, noč' golubaja,
Trepetnyj sumrak vesny.
Vnemlet, poniknuv golovkoj, bol'naja
Šopot nočnoj tišiny.
Son ne smykaet blestjaščie oči,
Žizn' k naslažden'ju zovët,
A pod okoškom v molčan'i polnoči
Smert' serenadu poët:
,,V mrake nevoli surovoj i tesnoj
Molodost' vjanet tvoja;
Rycar' nevedomyj, siloj čudesnoj
Osvobožu ja tebja.
Vstan', posmotri na sebja: krasotoju
Lik tvoj prozračnyj blestit,
Ščëki rumjany, volnistoj kosoju
Stan tvoj, kak tučej obvit.
Pristal'nych glaz goluboe sijan'e,
Jarče nebes i ognja;
Znoem poludennym veet dychan'e...
Ty obol'stila menja.
Sluch tvoj plenilsja moej serenadoj,
Rycarja šopot tvoj zval,
Rycar' prišël za poslednej nagradoj:
Čas upoen'ja nastal.
Nežen tvoj stan, upoitelen trepet...
O, zadušu ja tebja
V krepkich ob"jat'jach: ljubovnyj moj lepet
Slušaj!... molči!... Ty moja!``