Vse men'še sil. Duša utomlena,
i v zerkale nadežnom otražen'e
vse čašče govorit: Ostav' somnen'e.
Davnym-davno prošla tvoja vesna.

Ne spor' s prirodoj, ne iz tech ona,
kogo netrudno vvergnut' v zablužden'e,
i tut že nastupaet probužden'e 
ot dolgogo mučitel'nogo sna.

I vižu ja, čto sililsja naprasno 
protivit'sja tečen'ju bystrych let,
i tu že mysl' duše diktuet 

vlastno ljubov' moja, pokinuv ėtot svet,
ta, čto byla pri žizni stol' prekrasna,
čto ej podobnych ne bylo i net.