Sklonis' ko mne, krasavec molodoj!
Kak ty stydliv! — uželi v pervyj raz
Grud' ženskuju laskaeš' ty rukoj?
V moich ob"jat'jach vot už celyj čas
Ležiš' — a stracha vsë ne prevozmog...
Ne lučše li u serdca, čem u nog?
Daj mne odnu minutu v žizn' svoju...
Čto zlato? — ja tebja ljublju, ljublju!..

Ty tak choroš! — byvalo, ždu, kogda
Nastanet večer, sjadu u okna...
I mimo ty ideš', byvalo, da, —
Ty pomniš'? — Serebristaja luna,
Kak angel sred' otveržennych, mež tuč
Bluždala, na tebja kidaja luč,
I ja gordilas' tem, čto nakonec
Sopernica moja nebes žilec.

Pečat' prezren'ja na moem čele,
No spravedliv li mira prigovor?
Čto dobrodetel', esli na zemle
Prostupok ne besčest'e — no pozor?
Pover', nevinnych ženščin vovse net,
Liš' po želan'ju slučaj i predmet
Ne večno tut. Ljubit' ne stavit v grech
Ta odnogo, ta mnogich — ėta vsech!

Roditelej ne znala ja svoich,
Vospitana staruchoju čužoj,
Ne znala ja vesel'ja dnej mladych, —
I daže ne gordilas' krasotoj;
V pjatnadcat' let, po vole zloj sud'by,
JA prodana mužčine — ni mol'by,
Ni slezy ne mogli spasti menja.
S tech por ja gibnu, gibnu — den' ot dnja.

Mne mil moj styd! on pravo mne daet
Tebja lobzat', tebja na mig odin
Ottorgnut' ot mučitel'nych zabot!
O naslaždajsja! — ty moj gospodin!
Chotja tebe slučitsja, možet byt',
Menja v svoich ob"jat'jach zadušit',
Blaženstvom smert' mne budet ot tebja.
Moj drug! — čego ne vyneseš' ljubja!