Časy begut. Nočnaja ten'
Ne raz smenjala znoj paljaščij,
Ne raz, vschodja, lazurnyj den'
Svival pokrov s prirody spjaščej;
I pered strannikom vdali
I volnovalis' i rosli
Raznoobraznye kartiny:
Beleli snežnye veršiny
Nad lesom kedrovym gustym,
Iordan sverkal v stepnom prostore,
I Mertvoe černelo more,
Slivajas' s nebom golubym.
I vot, vijas' v stepi širokoj,
Čertoj izognutoj leglo
Pred nim Kedronskogo potoka
Davno bezvodnoe ruslo.
Smerkalos'. Par struilsja sinij;
Krugom carila tišina;
Mercali zvezdy; nad pustynej
Vschodila medlenno luna.
Bregov sožžennye stremniny
Na dno sbegajut krutiznoj,
Spiraja uzkuju dolinu
Dvojnoj otvesnoju stenoj.
Vnizu kresty, simvoly very,
Stojat v obryvach zdes' i tam,
I vidny strannika očam
V utesach rytye peščery.
Sjuda so vsech koncov zemli,
Bežav mirskogo trevolnen'ja,
Otcy svjatye pritekli
Iskat' pokoja i spasen'ja.
S kraev do vysochšego dna,
Gde spusk krutoj vedet v dolinu,
Rukami ich vozvedena
Iz kamnej krepkaja stena,
Otpor stepnomu saracinu.
V stene vorota. Tesnyj vchod
Nad nimi bašnja sterežet.
Tropinka v'etsja nad ovragom,
I vot, spuskajas' po skalam,
Pri svete zvezd, ustalym šagom
Podchodit strannik k vorotam.
"Tebja, bezburnoe žilišče,
Tebja, poznanija kupel',
Žitejskich pomyslov kladbišče
I novoj žizni kolybel',
Tebja privetstvuju, pustynja,
K tebe stremilsja ja vsegda!
Bud' mne ubežiščem otnyne,
Prijutom pesen i truda!
Vse popečenija mirskie
Složiv s sebja u ėtich vrat,
Prinosit vam, otcy svjatye,
Svoj dar i gusli novyj brat!"