Pod večer, osen'ju nenastnoj,
V pustynnych deva šla mestach
I tajnyj plod ljubvi nesčastnoj
Deržala v trepetnych rukach.
Vsë bylo ticho - les i gory,
Vsë spalo v sumrake nočnom;
Ona vnimatel'nye vzory
Vodila s užasom krugom.

I na nevinnom sem tvoren'e,
Vzdochnuv, ostanovila ich...
,,Ty spiš', ditja, moë mučen'e,
Ne znaeš' gorestej moich
Otkroeš' oči i toskuja
Ty k grudi ne pril'neš' moej,
Ne vstretiš' zavtra poceluja
Nesčastnoj materi [tvoej]1.``

Eë manit' naprasno budeš'!
Mne vehnyj styd vina moja -
Menja naveki ty zabudeš'...
No ne zabudu ja tebja;
Dadut pokrov tebe čužie
I skažu: ,,Ty dlja nas čužoj!``
Ty sprosiš': ,,Gde moi rodnye?``
I ne najdëš' sem'i rodnoj!

Nesčastnyj budeš' grustnoj dumoj
Tomit'sja mež drugich detej!
I do konca s dušoj ugrjumoj
Vzirat' na laski materej;
Povsjudu strannik odinokoj
Vsegda sud'bu svoju kljanja,
Uslyšiš' ty uprek žestokoj...
Prosti, prosti togda menja...

Ty spiš' - pozvol' [sebja]2, nesčastnyj,
Prižat' k grudi v poslednij raz.
Prostupok moj, tvoj rok užasnyj
K stradan'ju osuždajut nas.
Poka leta ne otognali
Nevinnoj radosti tvoej -
Spi, milyj! gor'kie pečali
Ne tronut detstva tichich dnej!

No vdrug za roščej osvetila
Vblizi ej chižinu luna...
Bledna, trepeščušča, unyla,
K dverjam približilas' ona,
Sklonilas', ticho položila
Mladenca na porog čužoj,
So strachom oči otvratila
I skrylas' v temnote nočnoj.