S tech por kak večnyj sudija
Mne dal vseveden'e proroka,
V očach ljudej čitaju ja
Stranicy zloby i poroka.

Provozglašat' ja stal ljubvi
I pravdy čistye učen'ja:
V menja vse bližnie moi
Brosali bešeno kamen'ja.

Posypal peplom ja glavu,
Iz gorodov bežal ja niščij,
I vot v pustyne ja živu,
Kak pticy, darom bož'ej pišči;

Zavet predvečnogo chranja,
Mne tvar' pokorna tam zemnaja;
I zvëzdy slušajut menja,
Lučami radostno igraja.

Kogda že čerez šumnyj grad
JA probirajus' toroplivo,
To starcy detjam govorjat
S ulybkoju samoljubivoj:

«Smotrite: vot primer dlja vas!
On gord byl, ne užilsja s nami.
Glupec, chotel uverit' nas,
Čto Bog glasit ego ustami!

Smotrite ž, deti, na nego:
Kak on ugrjum i chud i bleden!
Smotrite, kak on nag i beden,
Kak prezirajut vse ego!»