Ded, podnjavšis' spozaranku,
K vnučkam v komnatu spešit;
«Dobroj vestočkoj utešit'
Vas prišël ja,» - govorit.

«Vsë zimy vy ždali, detki,
Nadoela vam davno
Osen' chmuraja s doždjami;
[Posmotrite že]1 v okno!

Za noč' vypal sneg glubokij,
I moroz kak v dekabre;
Už vprjagli v salazki Žučku
Rebjatiški na dvore,»

I torm_o_šit ded raskryvšich
Glazki sonnye vnučat!
No na starogo plutiški
Nedoverčivo gljadjat.

«Ėto, - dumajut, - naročno
Vsë on vydumal, čtob my
Poskorej s posteli vstali;
Nikakoj tam net zimy!»

- «Polno, deduška! Ty chočeš'
Zasadit' nas za urok, -
Otvečaet mladšij vnuček, -
Daj pospat' eščë časok!»

Rassmejalsja ded - ljubimec
Starika byl ėtot vnuk;
Chot' prokazničal on často,
Vsë emu schodilo s ruk.

«Ach lentjaj! Eščë ne verit'
Smeeš' ty moim slovam...
Marš sejčas s krovati, sonja,
I smotri v okoško sam!

Ili net... Ved' pol cholodnyj;
Bosikom nel'zja chodit',
Donesu tebja k okošku
Na sebe ja, tak i byl'.»

Vmig vskarabkalsja na pleči
Mal'čugan emu i rad;
Pyšut rozovye ščečki,
I smeetsja detskij vzgljad.

Podnjal štoru ded, - i točno!
Sneg pod solnečnym lučom
Brilliantami sverkaet,
Otlivaet serebrom.

«Slava bogu! Slava bogu!» -
Detki veselo kričat.
I v ume ich voznikaet
Už kartin znakomych rjad:

Na salazkach s gor katan'e
I katan'e na kon'kach...
I roždestvenskaja elka
Sverchu donizu v ognjach!

«Nu vstavajte že, lentjai,
JA už kučeru skazal,
Čtob kovrom pokryl on sani
I Savrasku zaprjagal.

Gost'ju-zimušku pokatim
My vstrečat' na chutorok;
Pobegut za nami sledom
I Barboska i Družok.

Vašich krolikov ljubimych
Tam pokormim my, druz'ja,
I šagajuščego važno
S umnym vidom žuravlja.

Posmeemsja nad serditym
I vorčlivym indjukom;
Vsech korovušek my s vami,
Ptičij dvor ves' obojdem.

A pokamest my guljaem,
Samovarčik zakipit...
I jaičnicu, požaluj,
Ded potom vam smasterit.»

Dedu ždat' prišlos' nedolgo:
Ne uspel umolknut' on,
Na nogach už byli detki,
Pozabyv i len' i son.

Vot umylis' i odelis'
I smotret' begut skorej,
Zaprjagaet li Savrasku
Kučer deduškin, Matvej.

Solnce jarkoe sijaet
V zimnem nebe golubom,
I ravninoj snežnoj mčatsja
Sani, krytye kovrom.

Vizg i krik! Vsemu chochočut
Detki rezvye do slez;
Obdaet ich snežnoj pyl'ju,
Lica ščiplet im moroz...

Dvoe v sankach, rjadom s dedom,
A odin na oblučke.
«Nu! - kričit. - Pošel, Savraska!
Skoro budem v chutorke?..»

Kak ni sčastlivy maljutki,
No eščë sčastlivej ded...
Slovno s pleč ego svalilos'
Celych pjat' desjatkov let!