Čto v raz"ezdach bej Janko Marnavič?
Čto emu doma ne siditsja?
Otčego dvuch nočej on srjadu
Pod odnoju krovlej ne nočuet?
Ali nedrugi ego moguči?
Al' boitsja on krovomščen'ja?

Ne boitsja bej Janko Marnavič
Ni vragov svoich, ni krovomščen'ja.
No on brodit, kak gajduk bezdomnyj
S toj pory, kak Kirila umer.

V cerkvi Spasa oni bratovalis',
I byli po bogu brat'ja;
No Kirila nesčastlivyj umer
Ot ruki im izbrannogo brata.

Veselòe bylo pirovan'e,
Mnogo pili medu i gorelki;
Ochmeleli, obezumeli gosti,
Dva mogučie bei pobranilis'.

Janko vystrelil iz svoego pistolja,
No ruka ego p'janaja drožala.
V suprotivnika svoego ne popal on,
A popal on v svoego druga.
S togo vremeni on toskuja brodit,
Slovno vol, užalennyj zmieju.

Nakonec on na rodinu [vorotilsja]1
I [vošel]2 v cerkov' svjatogo Spasa.
Tam den' celyj on molilsja bogu,
Gor'ko plača i žalostno rydaja.
Noč'ju on prišel k sebe na dom
I [otužinal]3 so svoej sem'eju,
Potom leg i žene svoej molvil:
„Posmotri, žena, ty v okoško.
Vidiš' li cerkov' Spasa otsele?“
Žena vstala, v okoško pogljadela
I skazala: „Na dvore polnoč',
Za rekoju gustye tumany,
Za tumanom ničego ne vidno“.
Povernulsja Janko Marnavič
I tichon'ko stal čitat' molitvu.

Pomolivšis', on opjat' ej molvil:
„Posmotri, čto ty vidiš' v okoško?“
I žena, pogljadev, otvečala:
„Vižu, von, malyj ogonëček
Čut'-čut' brezžit v temnote za rekoju“.
Ulybnulsja Janko Marnavič
I opjat' stal tichon'ko molit'sja.

Pomoljas', on opjat' žene molvil:
„Otvori-ka, ženka, ty okoško:
Posmotri, čto tam eščë vidno?“
I žena, pogljadev, otvečala:
„Vižu ja na reke sijan'e,
Blizitsja ono k našemu domu“.
Bej vzdochnul i s posteli svalilsja.
Tut i smert' emu priključilas'.