Njanja, njanjuška!
čto slučilos', njanja dušen'ka!
JA igral tam na pesočke,
za besedkoj, gde berëzki,
Stroil domik iz lučinoček klenovych,
Tech, čto mne mama, sama mama naščepala.
Domik už sovsem postroil,
Domik s kryškoj, nastojaščij domik, vdrug!

No samoj kryške žuk sidit,
Ogromnyj, čërnyj, tolstuj takoj,
usami ševelit strašno tak,
I prjamo na menja vsë smotrit!
Ispugalsja ja! A žuk gudit, zlitsja,
Kryl'ja rastopyril, schvatit' menja chočet! . . .
I naletel, v visoček menja udaril!
JA pritailsja, njanjuška,
prisel, bojus' poševel'nut'sja!
Tol'ko glazok odin čut'-čut' otkryl,
I čto-že, poslušaj, njanjuška:
Žuk ležit, složivši lapki,
kverchu nosikom, na spinke,
I už ne zlitsja, i usami ne ševelit,
I ne gudit už, tol'ko krylyški drožat.
Čto-ž, on umer, il' pritvorilsja?
Čto-ž ėto, čto-že, skaži mne, njanja, 
S žukom-to stalos'? Menja udaril, a sam svalilsja!
Čto-ž ėto s nim stalos', s žukom-to!