V dvenadcat' časov po nočam
Iz groba vstaët barabanščik;
I chodit on vzad i vperëd,
I b'ët on provorno trevogu.
I v tëmnych grobach baraban
Mogučuju budit pechotu;
Vstajut molodcy egerja,
Vstajut stariki grenadery,
Vstajut iz-pod russkich snegov,
S roskošnych polej italijskich,
Vstajut s afrikanskich stepej,
S gorjučich peskov Palestiny.

V dvenadcat' časov po nočam.
Vychodit trubač iz mogily;
I skačet on vzad i vperëd,
I gromko trubit on trevogu.
I v tëmnych mogilach truba
Mogučuju konnicu budit:
Sedye gusary vstajut,
Vstajut usači kirasiry,
I s severa, s juga letjat,
S vostoka i s zapada mčatsja
Na legkich, vozdušnych konjach
Odin za drugim ėskadrony.

V dvenadcat' časov po nočam
Iz groba vstaët polkovodec;
Na nëm sverch mundira sjurtuk;
On s malen'koj šljapoj i špagoj;
Na starom kone boevom
On medlenno edet po fruntu;
I maršaly edut za nim,
I edut zanim ad"jutanty;
I armija čest' otdaët.
Stanovitsja on pered neju;
I s muzykoj mimo ego
Prochodjat polki za polkami.

[I vsech generalov svoich 
Potom on v kružok sobiraet]1,
I bližnemu na ucho sam
On šepčet parol' svj i lozung;
I armii vsej otdajut
Oni tot parol' i tot lozung:
I Francija - tot ich parol',
Tot lozung - Svjataja Elena.
[Tak k starym soldatam svoim
Na smotr general'nyj iz groba
V dvenadcat' časov po nočam
Vstaët imperator usopšij.]2